Peru je dežela veličastne narave, arheoloških zakladov in starodavnih tradicij, ki skupaj ustvarjajo nepozabna doživetja. To je država, ki me je dolgo časa klicala k sebi, in tako sem se nekega dne podala na samostojno šesttedensko raziskovanje enega najlepših delov Južne Amerike.
Moje potovanje po Peruju se je začelo v glavnem mestu Lima. Prvi mesec sem želela pridobiti nove izkušnje, zato sem se odločila za prostovoljno delo v hostlu, ki je imel svoje prostore v stari meščanski vili z začetka 20. stoletja. V zameno za strežbo zajtrka in pijače nekaj ur na dan sem dobila brezplačno nastanitev.
Hostel se je nahajal blizu znamenitega zgodovinskega središča, ki je znan po rumenih kolonialnih stavbah, lesenih balkonih in velikem trgu. Septembra je bilo v Peruju kar hladno, zato sem si tam kupila topel, mehak pulover iz lamine volne, kakršnega je nosil skoraj vsak turist. Poleg tega pa sem imela v Limi čas raziskovat še druge lepe soseske, kot sta Miraflores in Barranco.
Miraflores je moderna in prestižna četrt s parki in nakupovalnimi središči. Leži tik ob obali Tihega oceana, zato se od tam odpirajo lepi razgledi na klife, nad katerimi je bilo kljub septembrski megli skoraj vedno mogoče videti številne jadralne padalce. Tam sem poskusila ceviche, tradicionalno perujsko jed iz surovih rib z limetinim sokom, čebulo in koriandrom.
Barranco je bolj boemska soseska, ki je znana po pisanih ulicah, nočnem življenju in umetniški sceni. Tukaj lahko najdemo številne galerije, kavarne in gostilne. Za popoln dan sem poiskala lokalno restavracijo, vzela hrano s seboj in jo pojedla na obali ob oceanu.
V Limi sem si ustvarila prijateljstva in spomine za vse življenje. Po enem mesecu mi je bilo hostel težko zapustiti, toda čakalo me je še veliko novih dogodivščin.
Veliko popotnikov pred obiskom Peruja verjetno skrbi za varnost in tako je bilo tudi pri meni. Nisem imela želje potovati v skupini, vseeno pa nisem želela potovati povsem samostojno, in tako sem našla popolno rešitev. V Peruju deluje agencija Peru Hop, ki ponuja potovanja po sistemu »hop-on, hop-off«. To pomeni, da kupiš vozovnico za izbrano pot, nato pa lahko na posameznih postankih ostaneš poljubno dolgo in pot nadaljuješ z enim izmed naslednjih avtobusov istega podjetja. Tako lahko potuješ samostojno, hkrati pa imaš organiziran prevoz, in kar je najbolje, na vsakem avtobusu je prisoten vodnik, ki ti na poti nudi pomoč.
Sama sem izbrala pot: Lima–Paracas–Huacachina–Cusco, obstajajo pa tudi daljše ali krajše možnosti.
Prvi postanek iz Lime je bil Paracas. To je majhno obalno mesto, ki na prvi pogled ne nudi kaj preveč. Najbolj zanimiva izkušnja je bil obisk otokov Ballestas z ladjo, kjer smo si na primerni razdalji ogledovali divje živali, kot so pingvini in morski levi. Med izletom smo videli tudi velik geoglif Candelabro de Paracas na pobočju ob obali. Njegov izvor še danes ni povsem pojasnjen.
Huacachina je zares poseben kraj, saj gre za oazo, obdano z visokimi peščenimi sipinami. Tam smo se odpravili na divjo terensko vožnjo po perujski puščavi, še bolj pa mi je v spominu ostal spust po sipinah z desko. Na vrhu ene izmed njih smo nato počakali še na sončni zahod. Pogled na puščavo in majhno laguno s palmami daleč pod nami je bil zagotovo eden izmed najlepših trenutkov mojega potovanja.
Po Huacachini je sledila dolga pot do Cusca, ki je trajala 32 ur. Na začetku mi je bilo žal, da nisem tja šla kar z letalom, ko pa smo se vozili mimo čudovite gorske pokrajine, pa me ni nič več motilo, saj sem se počutila kot v filmu.
Vmes smo se ustavili, da smo si ogledali znamenite črte iz Nazce. Ustavili smo se tudi na najvišji točki tega izleta, ki je bila na 4400 metrih nadmorske višine. Vodiči so predlagali, naj stopimo z avtobusa, da občutimo višinsko razliko. To je bil res nenavaden občutek, ki ga je težko opisati.
Po 32 urah smo nato prispeli v Cusco, nekoč glavno mesto inkovskega imperija. Cusco te s svojimi barvami in vonjavami takoj odpelje nazaj v preteklost in ponuja čudovit vpogled v starodavne tradicije. Vsak dan sem obiskala tržnico San Pedro, kjer sem okušala razne okusne sadeže, kot sta mango in granadilla, ter lokalno tradicionalno jed »cuy«, kar je ocvrt morski prašiček. Moj hostel v Cuscu je bil na hribu, in ker mesto leži na približno 3.400 metrih nadmorske višine, se je bilo zaradi redkejšega zraka občutno težje vračati nazaj.
Nobeno potovanje po Peruju ne bi bilo popolno brez obiska Machu Picchuja, ki velja za eno izmed sedmih čudes sveta in je eden najbolj znanih ostankov inkovske civilizacije.
Arheološko najdišče leži visoko med Andi, zato je pot do tja nekoliko zapletena. Nekateri se odločijo za pohod po inkovski poti, ki lahko traja tudi več dni, obstaja pa tudi možnost, da celoten obisk opraviš v enem dnevu z začetkom v Cuscu. Sama sem izlet rezervirala pri lokalni agenciji, pri kateri sem imela vključene vse prevoze in voden ogled Machu Picchuja.
Najprej smo se z avtobusom zapeljali do železniške postaje, po dveh prestopih z vlakom pa prispeli v Aguas Calientes. To je mesto, ki služi kot zadnja postojanka pred Machu Picchujem. Od tam vozijo avtobusi v breg, na vrhu pa sledi še približno deset minut hoje do starega inkovskega mesta. Tam se lahko gostje prosto sprehajajo med ostanki nekdanjih stavb in uživajo na razgledih na okoliške gore. Občutek, ko si tam, je nepopisljiv.
Naš vodnik je podal nekaj zanimivih teorij o tem, zakaj so zgradili Machu Picchu, moja najljubša pa je, da si je eden od Inkov dal zgraditi kraj za počitnice. Pravega razloga žal ne bomo vedeli nikoli.
Ko se je moje potovanje po Peruju bližalo koncu, sem bila predvsem vesela vseh novih izkušenj, krajev, ki sem jih obiskala, in ljudi, ki sem jih spoznala. Peru je država, ki ponuja veliko lepega, predvsem če vas zanimajo narava, zgodovina in nekoliko bolj pustolovska potovanja. Po mesecu in pol potovanja lahko zagotovo rečem, da mi bo ostal v zelo lepem spominu.
Copyright (©) 2010 - 2026 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
