Potovanje po Tibetu je spet pokazalo, da umetna inteligenca ne more zamenjati popotniških novinarjev. Sicer zelo skrbno, skoraj poetično izbira besede, a doživetij in popotniške izkušnje ne more nadomestiti. Takole je bilo zapisano: »Tibet, dežela, ki leži na strehi sveta, se razprostira kot brezmejna planota med najvišjimi gorami našega planeta. Njegova prostranstva so nekaj, kar presega geografski pojem prostora — so izkušnja, ki jo popotnik občuti s celim telesom. Tam, kjer je zrak redek, a nebo neskončno modro, se svet razpre v tišino, ki je hkrati veličastna in krhka«. Da bo mera polna, pa sem bil vprašan, ali želim še poetični zaključek, in dobil kratko pesem, ki se je končala z besedami »V teh višavah ne iščeš poti naprej — iščeš pot vase.« Vse lepo in prav in zagotovo bolj poetično, kot bi lahko sam zapisal, a na koncu koncev še zmerom le leporečje brez prave vsebine.
Seveda si niti ne domišljam, da sem Tibet spoznal tako dobro kot Heinrich Harrer, ki je tam preživel kar sedem let in bil navdih za film Sedem let v Tibetu, ki ga je režiral Jean-Jacques Annaud in v katerem v glavni vlogi nastopa Brad Pitt, ampak vseeno sem spoznal dovolj, da pripravim potopis, ki sledi.
Tibet oziroma Xizang je sicer del Kitajske, a ima za razliko od »navadnih« provinc nekoliko več pristojnosti pri ohranjanju svoje kulture, jezika in lokalnih običajev, kot na primer pravico do uporabe lastnega jezika in pisave v uradnih zadevah, možnost ohranjanja in spodbujanja tradicionalne kulture in religije ter pristojnosti pri lokalnem gospodarstvu in izobraževanju.
Prav zaradi ohranjanja kulture pa je obisk Tibeta nekoliko bolj zapleten, saj lahko potujemo zgolj v organizaciji tibetanske turistične agencije, ki med drugim jamči, da bomo spoštovali tibetansko kulturo in običaje. A kot člani Hostelling International lahko potovanje načrtujete kar ob pomoči Youth Hostla v Lhasi, ki ima tudi svojo agencijo, kjer vam uredijo vse potrebno, in to po ugodnejših popotniških cenah.
Nadmorska višina Lhase je 3.650 metrov, a to je šele začetek, saj je bila to najnižja točka našega popotovanja. Prav zato je višinska bolezen prvi pomislek mnogih in zato se bom temu posvetil na samem začetku.
Višinske bolezni namreč ni mogoče predvideti vnaprej in ni neposredno povezana z zdravstvenim stanjem, starostjo ali s kondicijo posameznika. Prav zato uvodoma priporočam preventivo, ki vključuje predvsem zadostno količino tekočine, izogibanje alkoholu v prvih dneh in tablete, ki precej dobro preprečujejo nastanek višinske bolezni. Glede na to, da je več proizvajalcev tablet, si je smiselno zapomniti glavno učinkovino – Acetazolamid. V vsakem primeru se o tem posvetujte z zdravnikom.
Najpogostejša težava, ki ni višinska bolezen, pa je hitra zadihanost oziroma utrujenost, saj je zrak precej redkejši in vsebuje manj kisika, kot smo ga vajeni. A tudi pomanjkanje kisika rešujejo s kisikom v tubah, ki stanejo nekaj več kot evro, v mnogih nastanitvah pa imajo tudi v sobah možnost dodatnega kisika.
Toliko za uvod, sedaj pa preidimo kar na znamenitosti, ki jih nikakor ne smemo izpustiti, začenši z najbolj znano znamenitostjo palačo Potala.
Palača Potala je zagotovo največkrat fotografirana znamenitost Tibeta, in to z razlogom. Gre namreč za mogočno stavbo z izjemno bogato zgodovino, ki bi ji lahko brez pretiravanja namenili celoten potopis, a v tem zgolj nekaj najpomembnejših poudarkov.
Palača Potala stoji v Lhasi, glavnem mestu Tibeta, na hribu Marpo Ri, približno 130 metrov nad mestom. Njene korenine segajo v 7. stoletje, ko je tibetanski kralj Songtsen Gampo (okoli 617–650) na tem mestu zgradil prvo trdnjavo. Ime Potala izvira iz sanskrtskega izraza Potala-ka, legendarne gorske rezidence bodhisattve sočutja Avalokitešvare, kar Tibetanci povezujejo z dalajlamami.
Današnja podoba Palače Potala je nastala v 17. stoletju, ko je 5. dalajlama Ngawang Lobsang Gyatso (1617–1682) svojo politično in versko rezidenco preselil v Lhaso. Leta 1645 je naročil gradnjo nove palače, ki bi bila hkrati sedež tibetanske vlade, dom dalajlame, samostanski kompleks ter simbol duhovne in posvetne moči.
UNESCO je Palačo Potala leta 1994 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, pozneje pa so v zaščito vključili tudi bližnji tempelj Jokhang in Norbulingko, poletno rezidenco dalajlam. A prav podatek, da se nahaja 130 metrov nad mestom, je razlog, da vas tja zagotovo ne bodo peljali prvi dan, saj do vrha vodi preko 300 stopnic in zato sta kakšna dva dneva aklimatizacije zelo dobrodošla.
To so po navadi tisti samostani, ki jih vključijo v program, in tudi v našem primeru ni bilo drugače. Čeprav imajo vsi samostani in templji precej podobne glavne prostore, običajno z velikim kipom Bude, se v vsakem najde kakšna posebnost, ki ga loči od ostalih in zaradi katere ga je vredno obiskati.
A če bi želeli obiskati vse ali pa vsaj večino samostanov in templjev po Tibetu, bi potrebovali več kot eno leto, saj jih je samo v Lhasi z okolico za obisk odprtih preko dvesto. A čeprav bi si vsak izmed teh dvesto samostanov zaslužil podroben opis, se bom omejil zgolj na te tri, ki smo jih dejansko tudi obiskali.
Samostan Drepung je leta 1416 ustanovil Jamyang Chöje Tashi Palden, učenec znamenitega reformatorja Tsongkhape in ustanovitelja gelugovske (rumenokapne) šole tibetanskega budizma, v njem pa je v 17. stoletju živelo preko 10.000 menihov. Tam je pred izgradnjo oziroma, bolje rečeno, pred obnovo palače Potala bivalo tudi več dalajlam.
Samostan je bil organiziran kot univerza s štirimi glavnimi fakultetami:
Življenje v Drepungu je bilo strogo, a hkrati polno študija, skupnih molitev in razprav, ki so spodbujale miselno ostrino in globlje razumevanje naukov.
V tem samostanu smo spoznali tudi, da vsi budisti niso vegetarijanci, saj so bile razmere na Tibetu izjemno neugodne za poljedelstvo, dodatno pa je Tibet znan po ostrih zimah in zato se tibetanski budisti prehranjujejo tudi z mesom jakov, ki ga imajo tudi na jedilniku v lastni restavraciji ob vhodu v samostan.
Zanimiva je tudi razlaga, zakaj so se menihi odločili vključiti v prehrano prav jakovo meso. Budisti namreč spoštujejo vsako živo bitje in tako s končanjem življenja enega jaka, ki lahko tehta tudi preko pol tone, pripravijo kosilo za preko 1.000 menihov.
Da pa ne končamo s hrano, se posvetimo še največjemu zakladu – ogromni thangki, veliki kar 42 krat 38 metrov ali približno 1.600 kvadratnih metrov oziroma 16 arov, kot je zapisano v podnaslovu. Thangka (tudi tanghka) je tradicionalna tibetanska poslikava na blagu, največkrat na svili ali platnu, in prikazuje Budo, druga božanstva, zaščitnike ali prizore, povezane z budizmom.
Postopek izdelave thangke poteka od napenjanja in priprave platna, risanja geometrijske mreže in obrisov, barvanja z naravnimi pigmenti ter dodajanja zlate dekoracije, do obreda »odpiranja oči«, ko umetnik na koncu naslika oči osrednje figure, s čimer podoba »oživi« in postane duhovni predmet, primeren za meditacijo in čaščenje.
Na Tibetu je thangko možno tudi kupiti, pri čemer se cene precej razlikujejo. Tiste, naslikane z mineralnimi barvami, lahko že v dimenziji 10 krat 10 centimetrov dosegajo ceno nekaj sto evrov, seveda pa so za turiste na voljo tudi cenejše, slikane z umetnimi barvami.
In sedaj, ko smo izvedeli, kaj je thangka, se posvetimo točno tej, ki meri kar 16 arov. Ogromna thangka, ki uprizarja Budo, se večino časa nahaja v dvorani Doqen, daleč stran od sončnih žarkov, luč sveta pa ugleda zgolj v času festivala Shoton, znanega tudi kot festival jogurta. Shoton je tibetanski praznik, ki združuje verske in kulturne običaje, vrhunec pa doseže z razgrnitvijo ogromne thangke Bude v samostanu Drepung. Spremljajo ga predstave tibetanske opere, ljudski plesi in obdarovanje menihov z jogurtom.
Samostan Sera je eden največjih in najbolj znanih budističnih samostanov v Lhasi, ki pripada gelugovski šoli tibetanskega budizma in izvira iz 15. stoletja. V samostanu živi več tisoč menihov, ki so razdeljeni v različne fakultete in se posvečajo preučevanju filozofije in logike tantričnih praks ter ritualov.
Najbolj znana posebnost Sere pa je živahno debatno dvorišče, kjer menihi vsakodnevno izvajajo dialektične debate, s katerimi utrjujejo svoje znanje in razumevanje budističnih naukov. Doživeti takšno debato je nekaj izjemnega. Poteka namreč tako, da menih, ki stoji, postavlja vprašanja in izzive, drugi, ki sedi, pa odgovarja. Provokator pogosto ploska z dlanmi ali udari po tleh, da poudari vprašanje ali sproži odgovor, kar je za obiskovalce seveda nadvse zanimivo.
Čeprav je v večini delov samostanov fotografiranje in snemanje prepovedano, je debata menihov svetla izjema, kjer je dovoljeno oboje.
Poleg študija ponuja samostan tudi bogato arhitekturo, ki vključuje velike dvorane, kapelice, pagode in slikovita dvorišča, namenjena obredom in meditaciji. Sera pa ni le kraj učenja, temveč tudi kulturni center, kjer potekajo verski obredi, prazniki in prireditve, ki privabljajo vernike in obiskovalce z vsega Tibeta in širše.
Čeprav z opisom samostana Sera še nismo zaključili z Lhaso, je to primeren trenutek, ko v potopis po Tibetu zapičimo buciko in s tem prvi del potopisa.
Copyright (©) 2010 - 2026 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
