Praktični nasveti za starše
Za večino smo neobičajni starši, ker z dojenčki hodimo v hribe. Mnogo kritik, a na koncu koncev še mnogo več pohval. Večino preostalih zbegamo, prešinejo jih čudne misli, nekako še sami ne vedo, kaj bi si mislili o nas. Le kaj drugega bi si morali kot pa to, da je za tako majhne otroke nekaj najbolj zdravega, da preživijo veliko časa v naravi v tesnem stiku s starši. A še vedno je za večino bolj običajno, da srečajo starše z dojenčki v gostilnah ob kavici, ob prometni cesti, v centrih mest kakor pa na vrhu dvatisočaka.
Že nosečnost ni bila razlog za umirjeno življenje
Odkar pomnim, so me športne aktivnosti spremljale skoraj vsakodnevno. Ni bilo stvari, ki bi mi preprečila, da bi se odrekla moji največji strasti, športu. Ko sem izvedela veselo novico, da sem noseča, me je hkrati prešinila tudi grenka misel – kako se bom pa sedaj ukvarjala s športom. Zato je bil potreben le dober premislek, morala sem ugotoviti, da nosečnost le ni bolezen, temveč malce drugačno stanje. Govorice ostalih, da se bo sedaj treba malce umiriti, so bile še dodaten razlog, da s športom nisem prekinila. Ves čas nosečnosti sem se zelo aktivno ukvarjala z več vrstami športa. Redno sem hodila v gore, celo plezala sem do vključno petega meseca nosečnosti. Kolesarjenja prav tako nisem dala na stran, niti smučanja, kaj šele turnega smučanja. Ker sem aktivna jamarska reševalka, sem ves čas tudi redno hodila v jame. Le izbor jam se je nekoliko spremenil, na vrsto so prišle vodoravne ter z manj ožinami. Tekla sem, dokler me ni začel ovirat trebuh. Na srečo pa me trebuh ni oviral pri gorskih vzponih in sem to praktično počela čisto do konca. Rodila naj bi konec julija, a me je porod presenetil in sem rodila tri tedne prehitro. Najbolj poseben je bil dan pred porodom, ko sem še stala na vrhu dvatisočaka. S kolegom sva se odpravila na Peco. Dejala sem si, da je to moj zadnji vzpon pred porodom, do katerega me ne morejo pobrati z avtom. Za naslednje tri tedne sem namreč planirala enostavnejše vzpone, a me je porod prehitel.
Na Uršljo goro pri treh tednih starosti
Rodila se je Suzi, majhna deklica, za katero so mnogi dejali, da je že iz časa nosečnosti vajena gora. Glede na moj stil življenja si še predstavljati nisem mogla, da ne bi imela najbolj športnega vozička, ki se ga lahko dobi na trgu. In seveda smo nabavili takšnega, s katerim lahko tečem, rolam, kolesarim in celo tečem na smučeh, grem z njim na enostavne turne smuke ter se sprehodim s krpljami. Za otvoritev pa sem ga pripeljala na vrh Uršlje gore. Voziček se je obnesel več kot odlično. S svojo udobnostjo je na Suzi vplival tako pozitivno, da se je zbudila šele, ko je bila nazaj v dolini. Svež gorski zrak je na njo vplival odlično. Otvoritvena tura se je izkazala za izjemno pozitivno, zato sva nadaljevali v polnem tempu ter začeli osvajati vrh za vrhom. Do sedaj sva Uršljo goro skupaj obiskali že šestkrat. Gre namreč za vrh, ki je idealen za vsakogar. Enostavne poti ter makadamska cesta, ki vodijo na enega najbolj razglednih Koroških vrhov so tako enostavni, da se nanj brez problema podate tudi z dojenčki.
Vzponi so sledili vse do dvatisočakov
Za prvim vzponom sva s Suzi začeli redno zahajati v naravo ter hribe. Vzponi so se kar vrstili eden za drugim. Ker na vse vrhove, kamor sem želela, nisem mogla z vozičkom, sem jo začela nositi v nosilki kot nekakšni ruti. Nekje pri treh mesecih je ruto nadomestil kengurujček ter pri sedmih mesecih nahrbtnik. Ker je bila nošenja vajena od samega začetka, zanjo ni bilo opaziti nikakršne spremembe med eno in drugo vrsto nošenja. Suzi je svoj prvi dvatisočak, Obir v sosednji Avstriji obiskala še v ta prvi nosilki, torej v njenem drugem mesecu starosti. Za tem je sledilo še nekaj dvatisočakov. Seveda vse gore skrbno izbiram ter se podajam samo na takšne, kjer je vzpon podoben sprehodu. Pravzaprav je to slednje odvisno od kondicije staršev. Nedvomno sem precej spremenila svoje gorske vzpone, saj sem pred prihodom Suzi hodila po zelo zahtevnih poteh, na mnoge vrhove pa sem se podajala po plezalnih smereh. Tokrat pa skupaj z njo spoznavam izredno lepe predele Slovenije, tudi takšne odmaknjene, kamor gredo le redki. Do danes sva skupaj obiskali preko 110 vrhov, večino v Sloveniji. Bila je že nekajkrat v Avstriji ter tudi v Italiji.
»Ekstremni« športi z dojenčkom
Miselnost, da so športi, kot so jamarstvo, turno smučanje, tek na smučeh … ekstremni športi, marsikomu ni tuja. A to so športne aktivnosti, ki so lahko povsem enostavne. S Suzi sva že nekajkrat obiskali jame, ne turistične, a enostavne, po katerih se ni potrebno plaziti ali spuščati po vrveh, le enostavno greš po podzemnih rovih na sprehod. Pozimi pa sva pogosteje prakticirali tek na smučeh, turno smučanje ter sprehode z krpljami. Voziček, ki je narejen za hladnejša podnebja, je urejen tako, da je v njem še v precej nizkih temperaturah dovolj toplo. Še sama si grejem roke v njem. In tako sva lahko pozimi brez skrbi tekali na smučeh, nekajkrat šli tudi na turne smuke, kjer ni bilo strmih spustov ter se kdaj sprehodili tudi s krpljami.
Kaj ima dojenček od tega?
Ob vseh mojih aktivnostih se pogosto postavi vprašanje, le kaj ima otrok od tega. Že dejstvo, da Suzi niti enkrat ni bila zares prehlajena, kaj šele da bi kako drugače zbolela je eden takšnih dejstev, ki pričajo, da je v tem mnogo dobrega. Svež zrak ter stik z mamo pa sta tako ali tako nekaj najlepšega. Zakaj bi morali aktivni starši spremeniti svoje življenje ter ob tem postati nesrečni, če pa lahko svoje aktivnosti le nekoliko prilagodijo ter vse počnejo skupaj s svojimi otroki? Starši diktiramo tempo, ne otroci. Mi smo tisti, ki jih bomo vpeljali v ta svet, jim pokazali vse, kar počnemo mi. Če bomo to storili na pravi način, bodo tudi oni nekoč aktivni in bodo znali spoštovati naravo ter šport, kar je nedvomno za tovrstne ljubitelje nekaj najlepšega, kar nam lahko nudi življenje.
»Otroci so ogledalo staršev«, a se tega mnogi premalo zavedajo. Če boste z njim doma na fotelju vsak dan gledali televizijo, se ne nanj ne boste smeli jeziti v najstniških letih, ko bo to še vedno počel. Takšno življenje kot jim ga bomo predstavili, takšnega bodo živeli. Če bodo vzgojeni v športnem duhu, bodo nedvomno tudi sami vzljubili šport. Vsekakor pa to ni vedno pravilo.
